Vsem je že kdaj zakrvavela dlesen. Navadno ob ščetkanju, neredko tudi ob trši hrani, kot so skorja kruha, oreščki ipd. Veliko je tudi ljudi, ki jim dlesen zakrvavi skoraj spontano. Ker je pojav razmeroma pogost, se nanj mnogi navadijo in ga sprejmejo kot del življenja, ne vedoč, da so lahko že kmalu brez katerega od zob.

Občasno krvavenje dlesni je znak, da postanemo pozorni, redno krvavenje pa je alarm. Človeško telo namreč NE KRVAVI (razen ob menstrualnem ciklu). Krvavenje pomeni patološki proces, zaradi katerega je dlesen tako vneta, da izjemno hitro zakrvavi. Vzrok za to navadno niso geni naših staršev, ampak zobna ščetka, ki je prepogosto na dopustu ali ima neizurjenega lastnika. Dlesen krvavi, ker je v bližini medij (hrana, plak, zobni kamen …), na katerem se množijo škodljive bakterije. Te izločajo produkte (proteaze, kolagenaze …), ki povzročijo vnetje, ob vnetju pa je dlesen občutljivejša.

V majhnem prostoru okrog zoba se dan za dnem bije boj med obrambnim sistemom telesa in bakterijami. Žal pogosto zmagajo slednje. Prva bitka, ki jo dobijo, se kaže v krvavenju dlesni (to pomeni, da smo jim dali odlične razmere za razmnoževanje), drugo bitko dobijo, ko se poglobijo obzobni žepki, tako da pravimo, da se dlesen spusti. Pri tretji bitki je obrambni sistem že skoraj na kolenih in zobje se že pošteno majejo, na zadnjem bojnem polju pa zob izpade – in zmaga bakterij je tu.

Nekatere države so že v časih, ko je izpadanje zob nesprejemljivo. Pri nas se za to še trudimo. Anomalija, da so izpadli zobje nekaj običajnega, je predvsem posledica neozaveščenosti, neznanja o preprečevanju le-tega ter razmeroma visoke socialne varnosti, ki nam je ponujala brezplačno popravilo zob v okviru javne zdravstvene mreže. Ti časi vse hitreje minevajo in skrb za lastno zdravje bomo morali prevzeti na svoja pleča ali plačati ceno.

Ker je krvavenje le znak nekega bolezenskega dogajanja, bomo za svoje zdravje z ustavitvijo obolenja naredili ogromno. Poglejmo, kaj.

Ker se resne posledice izrazijo šele po nekaj letih in ker je s krvavenjem dlesni razmeroma enostavno živeti.

Zobni plak se ustvarja, če jemo hrano ali ne. Hrana samo pospeši njegov nastanek in sestavo. Dlje ko je plak prisoten, bolj se spremeni in težje je odstranljiv. Zato nam že eno površno ščetkanje pusti ostanke plaka, ki se samo še lažje in dodatno nalaga. Očistiti ga moramo torej s ščetko in tehniko, ki je najprimernejša. Ščetka ne sme imeti pretrdih ščetin, saj s tem dodatno poškodujemo dlesen ali povzročamo nastanek skleninskih erozij. Tudi ščetin mora biti čim več (več tisoč), saj z njimi pokrijemo večjo površino ter zmanjšamo točkovni pritisk ščetine, ki tako ne škodi zobnim in obzobnim tkivom.

Ščetkamo od dlesni proti zobem (linijsko ali krožno – tehnik je več), vsaj dvakrat dnevno, vsaj dve ali tri minute (priporočljivo je seveda več). Pri čiščenju moramo biti vestni in dosledni. Redno je treba hoditi na preglede, kjer nas zobozdravnik opozori na količino plaka ali zobnega kamna in na mesta, kjer nam kljub ščetkanju še vedno zastaja hrana. To je običajno pri modrostnih zobeh, saj imamo do njih z morebitno preveliko glavo zobne ščetke otežen dostop.